Meher Babov življenjepis


Meher Baba se je rodil 25. februarja leta 1894 v Puni v Indiji kot Merwan Sheriar Irani. Poreklo njegovih staršev je izhajalo iz iranskega zaratustrovstva.

Merwan je bil v otroštvu znan po svoji ljubeči in širokosrčni naravi in z ničemer ni kazal znakov usode, ki ga je čakala. S podobno vlogo, kot jo je Janez Krstnik odigral pri Jezusu, ga je šele leta 1913 v njegovo pravo naravo obudila muslimanska svetnica Hazrat Babajan, s katero je takrat prišel v stik. Babajan ga je razkrila s preprostim poljubom na čelo.

Po sedmih letih, ki jih je Merwan nato preživel pod duhovnim vodstvom Hazrat Babajan, Sai Babe iz Širdija, Upasni Maharadže in drugih duhovnih mojstrov, se je njegovo poslanstvo začelo zares. V zgodnjih dvajsetih letih 20. stoletja so se okrog njega začeli zbirati prvi učenci. Poimenovali so ga Meher Baba, »Milostni Oče«. Baba je skupino prvih učencev peljal v Bombaj in jih tam podvrgel zelo strogim zahtevam začetnega duhovnega učenja. Leta 1923 se je preselil na neobljuden kraj v okolici Ahmednagarja v osrednji Indiji in tam postavil ašram Meherabad. Ašramu se je kmalu pridružila izbrana skupina prvih učenk, med njimi njegova najbližja učenka Mehera Irani, ki jo je opisal kot »najčistejšo dušo v vesolju«.

Prav tu se je 10. julija 1925 Meher Baba začel držati molka. Ko so ga vprašali, kako bo lahko učil, je odgovoril: »Prišel sem ne da bi učil, temveč prebudil«. Z drugimi se je v glavnem sporazumeval s pomočjo abecedne tablice, ki pa jo je leta 1954 opustil in nato uporabljal le kretnje rok in obrazno mimiko. Pozneje je pojasnil: »Ker je bil človek gluh za načela in predpise, ki jih je v preteklosti postavil Bog, se v sedanji avatarski obliki držim Molka. Prosili ste za besede in dovolj ste jih dobili – zdaj je čas, da jih živite.« Meher Baba je vztrajal v molku več kot 43 let – vse do svoje telesne smrti.


V dvajsetih letih 20. stoletja se je Meher Baba odpravil na prvega od svojih treh obiskov Irana, leta 1931 pa je prvič odpotoval na Zahod. S skupino učencev je 11. 9. 1931 z ladjo pristal v Marseillu, od koder je nadaljeval pot proti Angliji in naslednji dan prispel v London. V Angliji je ostal nekaj tednov, v glavnem v duhovnem centru v Devonu, ter v Londonu. Tu je pred odhodom v ZDA navezal stik s svojimi prvimi privrženci z Zahoda, oziroma ljubljenci, kakor jih je imenoval. V tridesetih letih je še nekajkrat odpotoval na Zahod in obiskal različne dele Evrope, ki so bili pomembni za njegovo delo; še posebno Italijo, Švico, Francijo, Anglijo in Španijo. O svojem delu je izjavil: »Vse religije in kulte nameravam združiti kot bisere v ogrlici ter jih ponovno oživiti za osebne in skupne potrebe.«

Čeprav je Meher Baba začel številne dejavnosti, od izobraževanja otrok in oskrbe revnih s hrano in oblačili, do skrbi za gobavce (klical jih je »lepe duše v grdih kletkah«), duševne bolnike in z Bogom opite, je bilo njegovo glavno poslanstvo zdravljenje duhovnega trpljenja, ki ga doživlja celotno človeštvo, ne glede na telesno ali materialno blagostanje. Babovo zdravilo za duhovno trpljenje je ljubezen. »Prišel sem, da bi zasejal seme ljubezni v vaša srca, da bi kljub vsem površinskim razlikam, ki jih doživljate in prenašate v življenju v iluziji, skozi ljubezen dosegli občutenje enosti med vsemi narodi, verami, ločinami in kastami na svetu.«

Poudarjal je enost človeštva: vse razlike med ljudmi so minljive in niso del naše prave narave. Ljudje v različnih življenjih v vsej raznolikosti izkusimo, kako je biti moški in ženska, temnopolt in svetlopolt, bogat in reven, lep in grd. Vsa ta življenja niso nič drugega kakor »različna oblačila, ki jih izmenjaje nosimo in odvržemo«.


Leta 1949 je Meher Baba vstopil v obdobje, ki ga je imenoval Novo življenje: do leta 1952 je s skupino najbližjih učencev obeh spolov potoval po Indiji. V času tega »življenja v popolni nebogljenosti in brezupu« je Baba potoval prikrito; skupina je morala prosjačiti za hrano in prenočišče in se zanašati na radodarnost ljudi, ki niti slutili niso, kdo je Baba.

Kmalu po koncu tega Novega življenja se je leta 1952 Baba vrnil v ZDA. V Pragi v Oklahomi je doživel prvo od dveh prometnih nesreč, v kateri je utrpel zlom kosti. Pozneje je dejal: »Telesne kosti sem si zlomil zato, da bi s tem zlomil hrbtenico materialnega vidika Dobe strojev, njen duhovni vidik pa ohranil nedotaknjen.« V drugi prometni nesreči, ta se je zgodila leta 1956 v indijski Satari, si je Baba tako hudo zdrobil kolk, da so zdravniki dvomili, da bo še kdaj lahko hodil. To mu je uspelo, vendar je lahko hodil le z veliko težavo in s hudimi bolečinami.

Meher Baba je pojasnil, da je Avatar tisti Starodavni, ki prihaja na Zemljo, da bi človeštvu s pomočjo svoje božanske ljubezni omogočil duhovni napredek. V preteklosti so to bili Zaratustra, Ram, Krišna, Buda, Jezus in Mohamed.

Ko je leta 1969 Meher Baba zapustil svoje zemeljsko telo, so njegovi sledilci po vsem svetu prejeli telegram, v katerem je pisalo: »Avatar Meher Baba je zavrgel svoje telo v Meherazadu, točno opoldne 31. januarja, da bi večno živel v srcih svojih ljubljencev.« Meher Baba je pokopan v samadiju (grobnici) v Meherabadu, ki je danes romarski kraj za ljudi z vsega sveta.


 
 
//]]>